O košarah za piknik smo govorili v zadnjem članku. Toda ali poznate izvor in razvoj piknika? Danes je čas za drugačno zgodbo.
Ko že govorimo o pikniku, mi bo vedno prišel na misel prvi prizor iz filma Veter v vrbah. Krt je zelo trdo delal vse dopoldne in pomladno čistil svoj mali dom. Končno se je počutil popolnoma izčrpano, s čopičem na tla je rekel: "Brat!" in "O udarec!" in tudi "obesite pomladno čiščenje!" in izvlekli iz hiše. Na reki je naletel na Rata, ki je nameraval veslati z ladjo za piknik. Še vedno se spominjam, kaj smo' našli v njegovi piknik košarici - hladen piščanec, hladen jezik, hladna šunka, hladna govedina, vloženi kornišon, solata, sendviči iz francoskega zvitka, kremna voda z limonado ... Kako obilna in razkošna košara je bila! In nihče si ne bi predstavljal, da se je veliko potovanje samoodkrivanja v zgodovini angleške književnosti natanko začelo z nenadnim vzgibom za pomladni piknik.
Veter v vrbah je bil napisan leta 1908, slavni viktorijanski dobi v britanski zgodovini. Takrat se je britansko gospodarstvo širilo in Britanija je postala najbogatejša država na svetu. V Londonu so potekali svetovni sejmi, začele so se pojavljati veleblagovnice in morska kopališča so vzletala kot raketa. Udoben in sproščen način življenja meščanstva je nato zajel celo celino, Francozi pa so to obdobje poimenovali »La Vie Moderne«.
In sledila je doba piknika.
Izraz "piknik" izhaja iz francoske besede "Pique-Nique", kar pomeni izlet ali izlet s hrano, ki jo navadno priskrbijo člani skupine in jo jedo na prostem. Na pikniku ni nobenega gostitelja in očaranost te dejavnosti je ravno v zamisli o skupni rabi.
Zabeleženo je, da piknik izvira s pogostitve na prostem po lovu. Leta 1837 je Gaston de Foix, francoski poveljnik v Italiji, zelo podrobno prikazal prizor v svoji knjigi Livre de chasse. Konji so bili privezani v majhni ogradi. V potoku so pili psi, brez povodca. Plemiči so sedeli za več mizami na gozdnih tleh, da bi pojedli. Služabniki so ponujali pecivo, šunko, vino in včasih pečene igre. Brez jedilne vilice so jedilniki jedli z noži in lastnimi rokami. Šlo je za srečanje lovcev in ne za prostočasne dejavnosti, ki so ga pogosto organizirali v zgodnjih jutranjih urah, da bi razpravljali o njihovih načrtih za lov.
Konec 19. stoletja se je piknik res prijel. Takrat so bili plemiči pripravljeni jesti na prostem samo, če so njihovi služabniki postavili mizo, razporedili krožnike in jedilni pribor, običajno te izvrstne čajne garniture iz kostnega porcelana in kristalne skodelice, in na njih čakali, medtem ko so navadni ljudje raje piknik - dovolj je bila tudi pletena košara, polna njihove najljubše hrane in pijače, ki je spremljala družinske člane ali prijatelje. Hrana, ki so jo pripravljali, so bili v glavnem sendviči, pecivo ali hladno meso. Nekdo bi za obred prinesel tudi majhen štedilnik za kuhanje kave ali črnega čaja.
Toda zakaj je piknik takrat postal najpogostejša aktivnost na prostem? Razlogi so različni. Najprej je Napoléon III potisnil sheme za pomlajevanje mesta Pariz takoj, ko je bil ustoličen leta 1852. Po tem so bili povsod vidni vrtovi, parki in gledališča, radialno omrežje mestnih cest pa je bilo bolj primerno za pešce. sprehod, da se sprostite. Hkrati se je v Evropi začel pojavljati javni prostor. Zaradi francoske revolucije so nekatere shrambe zasebnih zbirk in dvorišča plemičev postali muzeji ali parki, ki so jih ljudje lahko obiskovali zaradi prostega časa. In razvoj koles je ljudem omogočil tudi relativno dolg izlet. Vsi ti razlogi so pikniku pomagali doseči kultni status, katerega priljubljenost do zdaj očitno ne kaže na zmanjšanje.
Ste že slišali za vseevropski piknik? Pred 32 leti je to srečanje brez primere popolnoma spremenilo Evropo. Na pikniku je na stotine vzhodnonemških državljanov prestopilo stara lesena vrata, ki so jih držali na avstro-ogrski meji blizu madžarskega Soprona in mejni stražarji okoli Árpád Bella neovirano prišli do Avstrije. To je bil največji množični odhod, odkar je bil Berlinski zid zgrajen leta 1961. Danes je Panevropski piknik pomemben simbol za nadaljnji padec Berlinskega zidu.
Mogoče je ravno v resnici narava piknika - pobegnite pred dolgočasnimi in omamljajočimi rituali vsakdanjega življenja, da najdete svojo utopijo, čeprav je prehodna.
