Renesansa je bila goreče obdobje v evropski zgodovini, ki je zaznamovalo prehod iz temne dobe v modernost in je zajemalo 15. in 16. stoletje. Za kulturno gibanje je bilo za renesanso značilno naraščanje zanimanja za klasično učenje in vrednote. Najprej se je začelo v Firencah, nato pa se je razširilo na Benetke, Rim in druga italijanska mesta, preden je zajelo ostale dele Evrope. Slikarstvo in kiparstvo sta bili najbolj občutljivi na spremembe s svojimi predmeti in okusi. In tudi proizvodnja stekla.
Benetke so bile središče italijanske proizvodnje stekla. Prvotno je Benetke nadzoroval Bizantinsko cesarstvo, vendar je sčasoma postala samostojna mestna država in je cvetela kot trgovsko središče in morsko pristanišče. Njegove povezave z Bližnjim vzhodom so steklarjem pomagale pridobiti dodatne veščine, kot so tehnike izdelovanja stekla. Tako so bili v Benetkah in na otoku Murano v celoti razviti tako tradicionalna izdelava kot nove metode (zakon, ki je večino beneške steklarstva od leta 1291 omejeval na otok Murano, ki je glavnim pihalcem stekla izoliral, da bi jim preprečili, da bi delili dragocene skrivnosti steklarstva). v obdobju renesanse.
Okoli sredine 15. stoletja so v Benetkah izdelali prve predmete v tehnikah millefiori in vetro a filigrana. Millefiori, sestavljena iz italijanske besede "mille" (tisoč) in "Fiori" (cvetje), se je nanašala na tehniko steklarstva, ki je na steklovini ustvarila značilne okrasne vzorce. In filigrana, ki izvira iz Murana v 1500-ih, je bila neke vrste pihano steklo z nitmi iz brezbarvnih, belih in včasih barvnih palic. Običajno je imel črtast videz. Te metode okrasitve stekla so uživale največjo priljubljenost v 16. in 17. stoletju.
Beneški pihalci stekla so ustvarili tudi brezbarven kozarec z imenom Cristallo - nekakšen kamnita kristal brez rahle rumene ali zelenkaste barve, ki izvira iz nečistoč železovega oksida. Angelo Barovier, italijanski umetnik stekla, je zasnoval postopek za prečiščevanje toka rastlinskega pepela, zaradi česar se je steklo po jasnosti in brezbarvnosti kosalo z Rocca di Cristallo (kamniti kristal). Skrivnost je bil majhen dodatek manganovega dioksida, sredstva za razbarvanje. Cristallo je bil skoraj prozoren in je veljal za najboljše steklo na svetu. Izum Cristalla je močno vplival na renesančno beneško steklo, zaradi česar je Murano postalo "najpomembnejše stekleno središče".
Takrat je v Benetkah še ena vrsta brezbarvnega stekla, in sicer vitreum blanched (dobesedno belo steklo), nekoliko manj prečiščeno steklo, ki se uporablja za izdelavo vsakdanjih posod. Vitrum blanširan je bil tudi prozoren, brezbarven, vendar s sivkastim odtenkom, ki se je obdržal tudi, ko se je steklo stopilo z najboljšimi razpoložljivimi surovinami: kremenčevi kamenčki v prahu iz reke Ticino in levantinski soda pepel. Manganov oksid je bil v talino dodan tudi kot razbarvalec. Cristallo in vitreum blanched je bilo težko prepoznati samo z očmi.
Poleg brezbarvnega stekla so številni barvni in posebni kozarci izdelovali tudi vešči beneški steklarji.
Barvna stekla so bila vedno pomembna v beneški industriji stekla, saj so postala eden od motorjev, ki je bil ugoden uspehu lokalne proizvodnje od 15. stoletja. In uspešen nastop kitajskega porcelana na evropskem trgu luksuznih izdelkov je privedel do ene najpomembnejših novosti v beneškem steklarstvu - lattimo.
Lattimore, imenovan tudi mlečno steklo, je bil neprozoren ali prosojen, mlečno bel ali barven kozarec, ki ga je bilo mogoče pihati ali stiskati v najrazličnejše oblike. Lattimore bi lahko naredili modro, roza, rumeno, rjavo, črno in istoimensko belo. Običajno so ga uporabljali za okrasno jedilno posodo, svetilke, vaze in bižuterijo. Izdelovalci stekla so tudi lattimo predmete slikali z emajli, z uporabo svetlega zlata in bolj zapletenih slik za predstavljanje grbov, verskih ali mitoloških prizorov in drugih motivov v čast posameznikom ali pomembnim dogodkom, kot so poroke.
Takrat je bila priljubljena tudi Kaledonija, ki je dobila to ime, ker je posnemala naravno sorto kalcedon, zonirani ahat. Dobili so ga z mešanjem drobcev belega opalina, barvnega opalinskega stekla in kristala. V bistvu je šlo za opalično steklo, obarvano z žilami različnih barv na temni podlagi, ki je bilo na svetlobi videti homogeno temno rdeče-rjavo.
Kasneje, z izseljevanjem steklarskih mojstrov iz Benetk, se je steklo, narejeno iz imitacije beneških izdelkov, razširilo po zahodni in srednji Evropi.

















