Ste že kdaj uporabili termo bučke? Mislim, da bi mlajša generacija morda rekla "Ne". Vendar so jih v zadnjih desetletjih zelo pogosto našli. V današnjem blogu želim govoriti o termo bučki, ki vas bo popeljala skozi dolgo in briljantno zgodovino te posode za vodo, polno nostalgičnih spominov.
Najzgodnejši: poseben za višji razred dinastije Song
Nekateri učenjaki domnevajo, da rojstvo termo bučke sega v čas dinastije Song pred skoraj 900 leti. Glede na knjigo The Dream of Dongjing (Dongjing, glavno mesto dinastije Song), ki prikazuje tedanje običaje, običaje in vrednote družbe, so se v 12. stoletju pojavili nočni sejmi. "Ob 2. uri zjutraj so na ulicah še vedno prodajalci, ki jokajo svoje izdelke, ponavadi vroč čaj in domače prigrizke, ki jih dajo v te termo bučke ali škatle, da ohranijo okus in svežino." To velja za prvo širšo uporabo termičnih posod v kitajski folklori.
Zaradi razvoja tehnologije živega srebra in razcveta čezmorske trgovine s steklom v dinastiji Song je nekdo izrazil takšno stališče, da so imele termo steklenice v tistem času notranjost stekla, opremljeno s plastjo živega srebra na sredini in drugo zunanjo plastjo porcelana, katerega osnovna zgradba je podobna sodobnim termo bučkam. Zabeleženo je, da je imel potomec Zhang Qixian, slavni premier iz dinastije Song, nekoč doma termo bučko, kar je veljalo za dragocen zaklad. Kot rezultat lahko dobimo namig, da si običajni ljudje takrat niso mogli privoščiti termo bučke.
Sodobne: predstavljene iz Nemčije
Leta 1922 so bile v Šanghaj prvič uvedene številne termo bučke iz Nemčije. Da bi pritegnili več pozornosti, so trgovci celo oglaševali v Shun Pao, vplivnem dnevnem časopisu na Kitajskem od konca 19. stoletja do sredine 20. stoletja, v katerem so podrobno predstavili termo bučko s številnimi slikami. Edinstvena prodajna točka je bila dobra toplotna učinkovitost - pijače so lahko ohranile tople do 24 ur.
To sodobno termo bučko je izumil sir James Dewar, britanski kemik in fizik, ki se je osredotočil na preučevanje tekočih plinov z nizko temperaturo. Leta 1892 je prosil steklara, naj izdela stekleno posodo z dvojnimi stenami in posrebril steklene stene, s katerimi bi lahko sevanje zmanjšali na minimum. Kasneje je zrak med obema slojema izsesal in pojavila se je vakuumska bučka. Še več: glavna pot, po kateri se je toplota lahko prenašala iz okolice do notranje posode, je bila na njenem vratu, edini stičišče sten, ki je bilo zato čim manjše. Tudi tej vakuumski bučki so dali ime Dewars, samo v spomin na velikega znanstvenika. Leta 1903 je nemški proizvajalec stekla Reinhold Burger izboljšal Dewars. Inovativno je uporabil nikelj za izdelavo lupine za zaščito bučke.
Na začetku so bile cene teh uvoženih termo bučk nerazumno visoke, tudi najcenejša je stala skoraj 10 srebrnih dolarjev, kar je približno enako preživljanju petčlanske družine v Pekingu ali 10-dnevni plači delavca predilnice v Šanghaju. Takrat je bil to za prave ljudi pravi luksuz. Posledično so bile te bučke v glavnem prodane bolnišnicam v medicinske namene.
Od bolnišnic do domov navadnih ljudi
Po letu 1928 so kitajske tovarne stekla uspele izdelati lastne termo bučke in jih prodajati na domače celo mednarodne trge.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je tovarna termo bučk Shanghai Lixing zasnovala 5-kilogramski termos z ročajem, ki je v naslednjih nekaj desetletjih postal klasičen model. "Great Wall" je posebna blagovna znamka za to termo bučko. Oblikovalec je pojasnil: »Veliki zid je največji umetni projekt na svetu za vojaško uporabo, ki predstavlja vztrajnost, pogum in modrost starih Kitajcev. Našo blagovno znamko imenujemo "Great Wall", s katero želimo ustvariti svetovno znano blagovno znamko, da zaščitimo lastno nacionalno industrijo. Od takrat naprej so se naši kitajski proizvajalci začeli pridruževati močni konkurenci z drugimi tujimi proizvajalci.
Zaradi najnižje cene, visoke kakovosti in različnih vzorcev so bile naše termo bučke ne le trdno utemeljene na domačem trgu, temveč so postopoma postale tudi ključni izdelki, ki se izvažajo v Evropo, ZDA in druge države ali okrožja. Do petdesetih let se je skoraj 70% domačih termo bučk uporabljalo za izvoz, kar je bil takrat eden najpomembnejših izvoznih izdelkov.
Potem je bila cena termo bučke približno od 1 do 3 juana, prva je bila lesena termo posoda, druga pa je bila običajno kovinska ali emajlirana. V primerjavi s takratno povprečno plačo je bila cena povsem sprejemljiva. Treba je opozoriti, da je bila termo bučka tudi dolgo časa nujno poročno darilo. Ni čudno, da so ga v zadnjem stoletju tako pogosto našli v skoraj vsaki družini.
Dandanes termo bučka morda ni tako vrhunska in elegantna, kot je bila včasih, a zgodba se bo vseeno nadaljevala.

















