Aug 11, 2021 Pustite sporočilo

Zgodovina titana

Titan je imel pomembno vlogo v svetu od sredine 20. stoletja do danes. Zaradi posebnih lastnosti je titan v velikem povpraševanju v številnih panogah, kot so letalska, avtomobilska, pomorska, medicinska in rekreacijska oprema itd.

Skozi njegovo zgodovino so štirje znanstveniki veliko prispevali k razvoju titana - to so velečasni William Gregor, Martin Heinrich Klaproth, Matthew Albert Hunter in William Justin Kroll.


Velečasni William Gregor

Titan je prvič leta 1791 odkril velečasni William Gregor, britanski duhovnik in ljubiteljski mineralog. Gregor je nekega dne med sprehodom opazil plast črnega magnetnega peska. Pesek je po videzu spominjal na smodnik. Ime, ki ga danes uporabljamo za ta pesek, je ilmenit-železno črni, težki, kovinski oksidni mineral, sestavljen iz železa in titanovega oksida (FeTiO3), ki se uporablja kot glavni vir titana, kar predstavlja 92% celotne ekstrakcije titana. Gregor je v svojem vzorcu identificiral železov oksid in spoznal, da je neznana kovina, vendar ga ni mogel izolirati. Poimenoval ga je "menachanite" - v čast župnije Manaccan, kjer je živel. Na žalost je bil njegov prispevek k odkritju titana pozabljen.


Martin Heinrich Klaproth

Nekaj ​​let kasneje je Titan znova "odkril" Martin Heinrich Klaproth, priznani nemški kemik, ki je bil tudi zaslužen za odkritje urana. Klaproth je leta 1795 iz Madžarske preveril prisotnost oksida neznanega elementa v rudnem rutilu in predlagal ime "titan" po Titanih iz starogrške mitologije. V nasprotju s splošnim prepričanjem se njegova izbira imena ni nanašala na lastnosti trdnosti in vzdržljivosti elementa, njegovi zapiski so pokazali, da se je ime odločil zaradi njegove nevtralnosti, kot je zagovarjal Antoine Lavoisier.

"Kadar koli ni mogoče najti imena za nov fosil, ki bi nakazoval na njegove posebne in značilne lastnosti (v kateri situaciji se trenutno znajdem), se mi zdi najbolje, da izberem takšno poimenovanje, ki samo po sebi ne pomeni ničesar in tako ne more povzročiti kakršne koli napačne ideje. (kot je predlagal Lavoisier) Zaradi tega, kot sem to storil v primeru urana, si bom za to kovinsko snov izposodil mitologijo, zlasti pa Titane, prve sinove zemlje. Zato temu novemu kovinskemu rodu pravim Titan. "

Leta 1797 je imel Klaproth priložnost prebrati opis Gregorja&o njegovem odkritju leta 1791 in spoznal, da sta titan in mehanizem enaka, le iz dveh različnih mineralov. Gregor je bil priznan kot pravi odkritelj elementa' ime Klaproth' pa je bilo na koncu sprejeto, ker se mu je zdelo bolj primerno.


Matthew Albert Hunter

Šele 120 let kasneje, leta 1910, je bil čist titan uspešno izoliran.

Titanij, ki sta ga odkrila Gregor in Klaproth, je bil titanov oksid v prahu, ne titanova kovina - prvi je bil izredno stabilen, drugi pa je lahko enostavno in ostro reagiral s kisikom, dušikom, vodikom ali ogljikom, zato je bilo težko izolirati čisti titan.

Matthew Albert Hunter, kemik, rojen na Novi Zelandiji, ki je delal v ZDA, je bil izumitelj Hunterjevega postopka za proizvodnjo kovine iz titana. Postopek vključuje redukcijo titanovega tetraklorida (TiCl4) z natrijem (Na) v šaržnem reaktorju z inertno atmosfero pri temperaturi 1.000 ° C. Nato se razredčena klorovodikova kislina izloči sol iz izdelka.

Leta 1910 je Hunter v sodelovanju z General Electric na Politehničnem inštitutu Rensselaer dosegel 99,9 -odstotno čistost.


William Justin Kroll

Krollov proces, ki ga je razvil luksemburški metalurg William Justin Kroll, je kasneje zamenjal Hunterjev postopek za skoraj vso komercialno proizvodnjo, saj je bil bolj uporaben in učinkovit za obsežnejšo proizvodnjo.

Krollov postopek je sestavljen iz 6 korakov za proizvodnjo titana.

1. korak: Čista titanova ruda se z električnim nabojem skozi rudo pretvori v gobo. To se naredi v klorinatorju. Plinski klor nato prehaja skozi polnilo.

2. korak: Titanov tetraklorid, ki je rezultat koraka 1, odstrani kisik, zaradi česar nastane tekoča oblika titanovega tetraklorida. Ta surova oblika titanovega tetraklorida se nato očisti z frakcijsko destilacijo.

Korak 3: Po postopku destilacije čistemu titanovemu tetrakloridu dodamo magnezij ali natrij, da nastane kovinska titanova goba in bodisi magnezijev ali natrijev klorid.

4. korak: Novo oblikovano kovinsko gobo nato zdrobimo in stisnemo.

5. korak: Zdrobljeno titanovo gobo nato stopimo v elektrodni vakuumski ložilni peči pri izredno visokih temperaturah.

6. korak: Ker lahko vsaka serija, imenovana ingot, tehta kar 12000 funtov, se staljeni titan lahko strdi in strdi v peči, namesto da se izlije.


Ključ procesa Kroll je uporaba magnezija namesto natrija, kar pomaga znižati stroške postopka.

Od takrat naprej je široka uporaba postala resnična možnost.


Pošlji povpraševanje

whatsapp

Telefon

E-pošta

Povpraševanje