Že tako razdeljen narod se odloča med predsednikom Donaldom Trumpom in nekdanjim podpredsednikom Joejem Bidenom s polnimi političnimi deli, ki jih je zaostrila najhujša kriza javnega zdravja v stoletju. Prav tako se sooča s posledično gospodarsko krizo, ki je milijone Američanov stala svojega dela in še vedno nerešenega obračuna nad raso in policijsko brutalnostjo.
Ali bo Trump dobil enega ali dva mandata na tem mestu, se bo odločil, ali je njegovo šokantno, neukašano republikansko predsedovanje aberacija v sodobni politični zgodovini ali pa lahko Ameriko in svet trajno preoblikuje po lastni zmotni podobi.
Zmaga Za Bidena, demokratičnega nominiranca, bi se končali nenehni pozivi, kadrovski kaos in nenehni napadi na resnico, znanost, dejstvo in dokaze na vseh področjih nacionalnega življenja. To bi pomenilo vrnitev k bolj tradicionalnemu vodja države, ki se zaobljubi, da bo združil državo, ustvaril nov duh upanja in povrnil sočutje Beli hiši.
Trump je jasno povedal, da bi zaradi tega, ker je postal prvi odstavljeni predsednik, ki bo zmagal na ponovno izbiro, povzročil, da bi izobčil veliko čistejši obliki svoje trdne nacionalistične ideologije, in morda je vse prej kot neustavljiv v svojem prizadevanju, da bi v celoti orožil institucije vlade ZDA za lastne cilje in kaprčke.
Po zmagi bi predsednik podvojil križarske vojne proti "elitam" in opozorila, da je Bela Amerika v nevarnosti, da jo bo preplavila menjava demografskih sprememb. Verjetno bo še bolj predan njegovim zvestim podpiralcem, ki vidijo njegove pozive, naj zaprejo svoje nasprotnike in obtožijo zdravnike za smrt Covid-19 kot utelešenje stroja za razvaline, ki so ga poslali, da bi leta 2016 uničili washingtonsko ustanovo.
Njegova zmaga, potem ko je več mesecev zaostajal na anketah, bi bila še en zastrašujoč palec v očeh anketirancem in medijskim komentatorjem, ki so napovedali, da gre proti porazu in bi potrdili njegov neobičajni še nenavadljivi in edinstven politični talent za usmerjanje strahov in pogledov milijonov Američanov.
Še štiri leta bi Trumpu dal več časa, da bi vlado obrnil na zasledovanje lastnih osebnih ciljev. Trumpove očitke, na primer, da generalni državni tožilec William Barr -- ki je od prevzema mandata očitno zasledoval predsednikove politične prednostne naloge -- ne upošteva dovolj njegovih želja, namiguje na prihodnjo vlado, ki jo povsem obvladuje njegov somišljenik. Tak pristop bi skoraj zagotovo omajal ustavne strukture, ki so tudi v času političnega angsta v veliki meri zagotavljale ameriške politične svoboščine.
