Jul 13, 2021 Pustite sporočilo

Zgodovina stekla: srednji vek (3. del)

Srednji vek, znan tudi kot temni vek, traja približno od 5. do poznega 15. stoletja. Začne se s padcem zahodnega rimskega imperija in prehodom v renesanso in dobo odkritij.


In steklo in zgodovina gresta do neke mere z roko v roki.

Propadu Rimskega cesarstva je sledil vzpon Karolinškega cesarstva, velikega cesarstva, v katerem so v zgodnjem srednjem veku prevladovali Franki v zahodni in srednji Evropi. Čeprav karolinško obdobje ni bilo obdobje visoke kulture in civilizacije, je bilo veliko razvoja tudi v tehnologiji izdelave stekla, zlasti v tehnologiji pihanja in graviranja.

V tem tisočletju se je Evropa pretrpela globoke spremembe, vključno s pogostimi vojnami, upadanjem števila prebivalstva, propadom centralizirane oblasti in, kar je najpomembneje, povečanjem verske moči, kar je prispevalo k razvoju bizantinskega in islamskega stekla.

Leta 330 je rimski cesar Konstantin Veliki izbral Bizant kot mesto "Novega Rima" z istoimenskim glavnim mestom Konstantinoplom. Tam je ustanovil Bizantinsko cesarstvo (Vzhodno rimsko cesarstvo), ki je obstajalo nadaljnjih tisoč let, dokler ni padlo pod Otomansko cesarstvo leta 1453. Konstantin Veliki je tudi krščanstvo vzpostavil kot uradno religijo Rima. Takrat so bile zgrajene številne cerkve, ki so večinoma še danes dobro ohranjene. In bizantinsko steklo je takrat uspevalo.

V začetku 7. stoletja je islam ustanovil Mohamed na Arabskem polotoku v Meki. In do 8. stoletja se je kalifat Umajad, drugi od štirih islamskih kalifatov, razširil od Iberije na zahodu do reke Ind na vzhodu, kar je vodilo do islamske zlate dobe. V kombinaciji z judovsko kulturo, grško-rimsko kulturo in iransko kulturo je tehnologija izdelave stekla v muslimanskem svetu ogrozila tudi prednosti egipčanskega, rimskega in perzijskega sloga. In takrat je postalo priljubljeno islamsko steklo.


S priljubljenostjo bizantinskega in islamskega stekla so se pojavile nove tehnologije izdelave stekla, in sicer vitraž in emajlirano steklo.


Vitraž je neke vrste barvno in poslikano steklo. Menijo, da umetniška oblika izvira iz starega Egipta in antičnega Rima, svoj vrhunec pa doseže med letoma 1150 in 1500. Osnovni sestavini za izdelavo stekla sta pesek in lesni pepel (pepelika). Zmes se stopi v tekočino, ki ob ohlajanju postane steklo. Za barvanje stekla se mešanici dodajo nekatere kovine v prahu, ko je steklo še stopljeno. Staljeno steklo lahko pihamo v obliki klobase, nato pa ga razrežemo na stran, preden ga sploščimo v rjuho; lahko ga tudi z mokro železom predimo v okrogel list (krono).

V srednjem veku so vitraž uporabljali skoraj izključno na oknih cerkva in drugih pomembnih verskih zgradb. Slikovna podoba okna je nastala z razporeditvijo različnih kosov barvnega stekla po vzoru, narisanem na kosu plošče. Če so bile potrebne drobne podrobnosti, kot so sence ali obrisi, jih je umetnik na steklo naslikal s črno barvo.

Namen vitražnih oken v cerkvi je bil tako povečati lepoto njihove postavitve kot tudi informirati gledalca s pripovedjo ali simboliko. V srednjem veku je bila verska vzgoja zelo pomembna. Cerkev je veljala za najvišjo avtoriteto v družbi in za dosego odrešenja je treba slediti Božji besedi. Luč je bila simbolična tudi za verske osebe, ki so v Stari zavezi predstavljale dobro in božjo zaščito. Tako so bila okna takrat vložena z globokim verskim pomenom.

Domneva se, da ima katedrala v Augsburgu najstarejša obstoječa vitražna okna, sestavljena iz čelnih, dostojanstvenih upodobitev prerokov Daniela, Hosee in Jonasa, preroškega kralja Davida, in v poznosrednjeveški kopiji Mojzesa.


Z besedo "emajl" označujemo zelo lepo kombinacijo barvnega stekla, ki je stopljeno na kovino, kamen, keramiko in druge materiale, ki prenesejo visoko temperaturo, potrebno za proizvodni postopek. Emajlirane površine in dekorativni elementi imajo visoko kemično in mehansko odpornost, zaradi česar so odporni na visoko vlažnost in kemično agresivno okolje.

Emajlirano steklo se je v islamskem mameluškem cesarstvu pojavilo od 13. stoletja in je bilo večinoma uporabljeno za mošeje v svetilkah, pa tudi za različne vrste skled in posod za pitje. Pozlata je bila pogosto kombinirana z emajli. Naslikana dekoracija je bila na splošno abstraktna ali napisi, včasih pa je vključevala tudi figure.

Oblika džamijskih svetilk je bila v tem obdobju zelo standardna. Kljub temu, da so bili med uporabo obešeni v zrak skozi ušesa, so imeli široko nogo, zaobljeno osrednje telo in široka razplamtela usta. Napolnjeni z oljem niso osvetljevali le mošej, temveč tudi podobne prostore, kot so medrese in mavzoleji. Na mošejah svetilk je bil običajno zapisan kuranski svetlobni verz in zelo pogosto so zabeležili ime in naslov darovalca ter ime vladajočega sultana. Ker so muslimanski vladarji dobili kvaziheraldične blaze, so bili ti pogosto pobarvani.


Pošlji povpraševanje

whatsapp

Telefon

E-pošta

Povpraševanje