Po najboljših ocenah več kot 20 odstotkov Američanov trpi vztrajno fizično bolečino, ki moti njihovo vsakdanje življenje. Več kot 20 odstotkov Američanov ima tudi kronične psihološke bolečine v obliki depresije, tesnobe in drugih motenj duševnega zdravja.
Na žalost imamo v veliki meri napačno kronično bolečino. "Običajno razmišljanje o bolečini je v najboljšem primeru napačno in v najslabšem škodljivo," pravi Kelly Starrett, zdravnica za fizikalno terapijo in ustanoviteljica Ready State, telovadnice in spletnega vira, namenjenega ljudem pri lajšanju bolečin, preprečevanju poškodb in izboljšanju njihovega telesna zmogljivost.
Starrett pravi, da prvič napačno dobimo kronično bolečino, če domnevamo, da se pojavi v mišicah ali kosteh ali v primeru psiholoških motenj v umu. Vendar nedavna dela na področju znanosti o bolečinah kažejo, da temu ni tako. Stalna kronična bolečina je biopsihosocialni pojav. Z drugimi besedami, kaže se na kombinacijo vprašanj, ki se pojavljajo v naših telesih, mislih in skupnostih. Medtem ko se akutna bolečina (npr. Zlom zapestja, zvin gležnja ali prehodna tesnoba ali depresija) s ciljno usmerjenimi načini zdravljenja umika, kronična bolečina ne. Starrett pravi, da zato potrebuje veliko bolj celovit pogled.
Upoštevajte naslednje primere: duševna bolezen se dobro odziva na telesno aktivnost, medtem ko lahko vztrajno telesno bolečino ublažimo s psihološkim treningom, kot je čuječnost. Da bi se kronično bolečino lotili smiselno, pojasnjuje Starrett, se moramo osredotočiti na celoten sistem.
Drugi način, kako napačno dobimo kronično bolečino, je ta, da domnevamo, da je bolečina vedno nekaj slabega, zato se je bojimo. Vendar to ne more biti dlje od resnice, pravi Steve Magness, trener performansov (in tudi moj kreativni partner). "Bolečina je dramatična evolucijska prednost," pravi Magness. »To so informacije. Pove nam, da je nekaj narobe ali da bi lahko šlo kaj narobe. Toda včasih nam malo bolečine pove tudi, da smo na pravi poti. « Samo pomisli na to. Vsak smiseln poskus izboljšanja - naj bo to fizični, psihološki, čustveni ali socialni - običajno vključuje vsaj nekaj nelagodja, če že ne bolečino.
Po besedah dr. Samerja Narouzeja, profesorja kirurgije in anesteziologije na Medicinski fakulteti v severovzhodni državi Ohio in predsednika bolnišničnega centra v bolnišnici Western Reserve, je vztrajna kronična bolečina, ki nima osnovne patologije (tj. Kar je bilo narobe v telesu, popravljena ) je pogosto ohranjen iz dveh razlogov: postanemo bodisi preveč občutljivi na to nelagodje in bolečino bodisi neobčutljivi nanje, kar lahko privede do dolgotrajnejših in hujših težav.
Na preobčutljivi strani ob našem najmanjšem delu bolečine sistem našega duha in telesa nori, kar posledično povzroča več bolečin. Vstopimo v začaran krog preobčutljivosti, pri čemer bolečina rodi več bolečin. To je skupno kroničnim telesnim bolečinam in anksioznim motnjam. Po neobčutljivi strani prenašamo preveč bolečin, ne da bi spremenili pristop ali prosili za pomoč. Rezultat, pojasnjuje Narouze, je, da se bolečina pogosto poslabša. »Eden najmočnejših napovedovalcev stalnih kroničnih bolečin je, kako dolgo je človek šel brez pomoči. Dlje ko bo to obdobje, bolj verjetno bo bolečina postala kronična, «pravi. Naučena nemoč je skupna tudi depresiji, ki je presenetljivo povezana s kronično fizično in socialno bolečino.
Ko postanemo preobčutljivi za bolečino, nas rešitev pogosto prisili, da jo doživimo, da lahko preusmerimo svoj sistem uma in telesa, da ne bi prestrašil. Oseba, ki se podvrže tovrstni terapiji z izpostavljenostjo, izve, da včasih njen strah in izogibanje doživljanju bolečine povzroča njihovo stisko bolj kot dejanska bolečina sama. Terapija z izpostavljenostjo je del širšega modela, imenovanega kognitivno-vedenjska terapija, ki ima po mnenju Narouzeja "najvišjo stopnjo dokazov, celo več kot zdravila, za pomoč pri trajni kronični bolečini."
Ko sprejmemo preveč bolečine, rešitev na splošno vključuje učenje, da je v redu, če prosimo za pomoč, da bolečina ni potrebna in da lahko ukrepamo, da izboljšamo svoje situacije. To je tudi temelj kognitivno-vedenjske terapije in drugih z dokazi podprtih terapij, kot sta sprejemanje in zavzetost.
V obeh okoliščinah - preobčutljivosti in neobčutljivosti - se težave pojavijo, ko se odzovemo neustrezno, bodisi s tem, da ne prenašamo nobene bolečine bodisi če jo prenašamo preveč. V obeh primerih se bolečina običajno poslabša.
Na koncu moramo morda nehati razmišljati o vztrajni kronični bolečini v vakuumu in jo začeti obravnavati bolj celostno; če se nehamo osredotočati zgolj na občutek same bolečine, se lahko začnemo osredotočati na to, kaj nam sporoča in kako se nanj odzivamo kot posamezniki in skupnosti.
